Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 nezadovoljstvo s svetom, dotika pa se tudi tegob pisateljevanja. Piše, da mu je zoprno že, če se le domisli izbe in peresa in papirja: Prej sem delal z resničnim veseljem, užival sem in ni mi bilo občinstva in njegove hvale. Plačilo je bilo v meni samem. Takrat sem še ljubil svoje misli in sanje … Tako pride še drama in pride roman, zmirom dalje, dokler ne bo siloma izžeta poslednja kaplja te zastrupljene krvi. Ali kadar boš brala, kar sem napisal, si nikar ne misli, da sem pisal uživaje in z ljubeznijo. Več grenkobe in trpljenja je v eni sami delavni uri, nego v vsem dolgem živalskem življenju. (Cankarjevo pismo Lušinovi z dne 7. marca 1904) V ta čas sodijo tudi tri ohranjena Anina pisma Cankarju. Ko se je preselila v Sloven- ske gorice, je to v prvem ohranjenem pismu z dne 15. julija 1904 hitro sporočila Can- karju. Ta jo je v odgovoru pomiloval, češ da je »vesela in življenja vredna obsojena v dolgočasno štajersko vas.« (Cankarjevo pismo Lušinovi z dne 3. februarja 1904) Njeno dopisovanje s Cankarjem je postajalo vse manj pogosto (iz leta 1904 je ohranjenih pet Cankarjevih pisem v primerjavi s 24 iz leta 1898), čeprav ni bila njena ljubezen do njega očitno nič manj intenzivna. Večkrat ga je vabila k sebi: Oh, Ivan, kako bi bila srečna, ko bi enkrat pozvonilo pri nas, tu, kjer sem jaz sedaj. Same sva v celi hiši z mojo prijateljico, od katere je bila hiša, samo deklo imamo, pa bi šla jaz duri odpret in pred menoj bi stal ti … (pismo Lušinove Cankarju z dne 15. julija 1904) Vse do zadnjega je upala, da bo le prišel, in tik preden se je poročila, je Cankarju v istem pismu še napisala: Zakaj nič ne pišeš? Saj veš, kako mislim nate in glej, Ivan, če bi te zapustilo tudi vse, vse, jaz Te ne zapustim nikdar. Pridi k meni! Položila bom svoje hladne roke na Tvoje razgreto čelo in misli se Ti bodo zjasnile … (Anino pismo Cankarju z dne 15. julija 1904) Cankar pa je bil že preveč vpet v življenje na Dunaju, da bi razmišljal o resni zvezi z dekletom iz zakotne štajerske vasi. Ana je zaman upala na vnovično srečanje. Ko mu je to željo omenila, ji je svetoval, naj se že poroči, ima otroke in naj bo srečna v tisti vasi. (Cankarjevo pismo Lušinovi z dne 7. marca 1904) Še ji je pisal, a se ni več podpisoval »Tvoj Ivan«, temveč samo še z »Ivan Cankar«. Vseeno pa ji je poslal vsako svojo knjigo, ki je izšla. (Kraigher 1954: 155) Ohranjena Anina pisma kažejo na njeno predanost pisatelju, kar dokazuje ne nazadnje tudi dejstvo, da je hranila vsa njegova pisma in se z njimi zatekala v preteklost. Prvo je poslala iz Kamnika, kamor je po zdravnikovem nasvetu prišla pred koncem prvega šolskega leta pri Sv. Benediktu, da bi si pozdravila bolehna pljuča. Cankar se na pismo ni odzval, a mu je oktobra 1904 še enkrat pisala. (Roš 1972: 301) Pismo je v primerjavi s prvim v tonu bolj zadržano in napisano bolj v prijateljskem tonu. Prej ga je ogovorila »moj dragi Ivan«, zdaj le še »dragi Ivan«. Pravi, da mu piše »ravno toliko, da ako bi se Ti slučajno zopet enkrat zljubilo meni pisati, da veš kam adresirati!« (Anino pismo Cankarju z dne 12. oktobra 1904) V tretjem, zadnjem ohranjenem pismu Cankarju, Ana piše predvsem o hudi prestani bolezni: 289