Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 2.2.3 Vodnik (tudi v drugih pesmih) išče ustrezno glasovno podobo, zamenjuje prevzete besede (roža – cvetka (Star pevic), rož – zelj (Vršac)). V novih izdajah 19. stoletja je samo Levstik vpeljal glasovne in oblikovne spremembe glede na etimološki zapis (npr. per- > pri, š > šč). 3 Primerjava dveh izdaj Ciglerjeve povesti Sreča v nesreči (1836, 1882) 18 3.1 Nova izdaja prve izvirne slovenske povesti (Kidrič 2013), ki jo je pripravil urednik Vrtca Ivan Tomšič, v skoraj petdesetletnem razmiku (1882) ob posodobitvi črkopisa uvaja jezikovne spremembe, nastale na prehodu iz pokrajinskega v reformirani skupni slovenski knjižni jezik, ki je vseboval še nekatere danes neohranjene etimološko in ilirsko utemeljene prvine. 3.2 Razlikujeta se v črkopisu. Prva izdaja z naslovom rezha v’ Neʃrezhi, ali POPIVANJE zhudne sgodbe dvéh dvojzhikov je natisnjena v bohoričici, ki ločuje zvenečnostne dvojice tudi pri veliki začetnici z dvema vrstama označevanja za s in 19 š: vetinka, vetín, hkof. V drugi izdaji so opazne spremembe na vseh jezikovnih ravninah. 3.3 V pravopisu je opuščen nestični opuščaj pri nezložnih predlogih: s’ ʃabo – s seboj; pisavo u pri tujih lastnih imenih nadomesti v: Paul, Paule : Avguʃhtin > Pavel, Pavle; • j v izglasju in med dvema i se zapisuje: Basili – Bazilij; v’ ʃuknarii – v suknariji; v 1. izdaji so besede pogosteje onaglašene: z ostrivcem ozki e: gré, Nésha, povém, dél, té, saméri ipd., redko ozki o: próʃi, bódi, z ostrivcem in s krativcem je občasno zaznamovan končniški naglas: ʃerzà, domá, sazhnè, rezhí, sgodí, kupovàl; vetín, rasdál, bojím, redko druga mesta (homonimi): velíko; v 2. izdaji redkeje: povém, zaméri; domá, začnè, rečí, zgodí; Svetín, tudi razlikovalno: npr. méʃta – mesta, déla – dela, ktéra – katera; v’ vaʃi – v vási; opuščen je zapis polglasnika ob zložnem r: zherke – črke, vert – vrt, toda kakeršen -šna -o; ločila se večinsko ujemajo, pri dobesednem navedku so v mlajši izdaji vpeljani narekovaji, podpičje je pogostejše v 2. izdaji namesto vejice, ki jo večkrat zamenjuje končno ločilo; pisava skupaj in narazen ni vedno v smeri poenobesedenja prislovne zveze: Po tem – Potem; nar vezhi – največji, sa me – zame, ʃhe-le – šele, toda dopoldne – do póludne, popoldne – po póludne, tudi enako pri obeh: po dnevi; presežniška 18 Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža (1858) in Jarc jo poimenujeta prvi slovenski narodni roman, slednji (1882: 570–1) jo označi kot redkost, zlato knjigo, ki so jo na Kranjskem vsi prebirali in znali na pamet. 19 Levstik v Slovenskem glasniku (1858: 56) pozitivno oceni jezik: »Kar se pa tiče jezika, moramo reči, da je za 1836. leto dovolj pravilen, prijazen, domač, lahko umeven, ponaturen, še celo blagoglasen. V lepem redu se versti misel za mislijo; pisava ni skrotovičena, kakor je dan danes navada med nami, ki nacepimo časi toliko stavkov v stavek, da se dostikrat naposled še ne vé, kaj pripovedujemo«. 231