Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 slovenskega prebivalstva ni bila le enojezična, temveč tudi nevešča branja in pisanja. Živela je v pogojih, ki so značilni za t. i. oralno kulturo. Kljub temu so bili domala vsi prebivalci že vpeti v pisno kulturo, predvsem so bile zapisane njihove dajatve in služnosti (v urbarjih), od 16./17. stoletja naprej so postale običajne tudi matične knjige. Takó v deželni upravi, v trgih in mestih kot tudi v zemljiških gospostvih so bili vpisi skoraj v celoti v neslovenskih jezikih in so tako prekrili slovenščino kot jezik vsakdana in ustnega sporazumevanja, tudi tistega v uradnih zadevah. Na področju pisne rabe so bili pri izbiri jezika merodajni zunajjezikovni dejavniki, ki pa so vplivali tudi na razvoj jezikov, kajti ne more biti dvoma o tem, da je pisna raba oblikovala zlasti tiste zvrsti jezikov, ki so služili nadregionalni komunikaciji. Tudi slovensko govoreči izobraženci so kot uporabniki in proizvajalci besedil uporabljali jezike, ki so imeli razvito pisno kulturo. Čeprav je že v srednjem veku znalo brati in pisati na stotine oseb, ki jim je bila slovenščina prvi jezik, je niso pisali ali pa le v izredno redkih primerih. Tudi ko je reformacijsko gibanje slovenščini odprlo pot v pisno kulturo, se je slovenska pisna kultura začela uveljavljati predvsem z besedili, ki nosijo na sebi pečat oralne kulture (čeprav gre za normirana in kanonična besedila). Ogromna večina slovenskih rokopisnih in tiskanih besedil je bila še dolgo namenjena predvsem glasnemu branju pred večjo skupino poslušalcev (zlasti v cerkvi) ali pa skupinskemu izvajanju. Obsegala je tipična besedila oralnega značaja (cerkvene pesmi, molitve, narativna besedila za cerkveno rabo, kot so to evangeliji in berila, druga verska in nabožna besedila). Klasičen primer takega besedila je katekizem, ki je sestavljen v dialoški obliki (vprašanja in odgovori). Patenti so nekoliko podobni besedilom cerkvenega značaja. Njihov izdajatelj je bil svetni glavar oz. država, ki je podobno kot Cerkev izdajala obvezna navodila. Spremembe v jezikovni politiki je zahtevala modernizacija družbe. V drugi polovici 18. stoletja je bilo predpisov, prepovedi itn. vse več in so zajeli vsa bistvena področja življenja. Mnogojezičnost prebivalstva je bila za državo seveda izziv. Čeprav se je del prebivalstva znal sporazumevati v več kot enem jeziku, je kljub temu še prevladovala enojezičnost. Tudi na Koroškem, kjer je živelo nemško in slovensko govoreče prebi- valstvo, je bilo tako. Med statusoma nemščine in slovenščine pa so obstajale velike raz li ke. Medtem ko je bila nemščina od poznega srednjega veka in do leta 1848 poslo valni jezik v vsej notranji upravi, slovenščine razen za (redko ohranjene) zapise prisežnih obrazcev tam niso uporabljali. Nekateri koroški patenti vsebujejo navodila, kako prebivalstvo seznanjati z nji hovo vsebino, v enem primeru pa razkrivajo tudi motive, zakaj so bili prevedeni v sloven- ščino. V najstarejšem ohranjenem slovenskem tiskanem patentu (1749, patent proti dezerterjem) piše: »Letò naſche povele, inu piſmu pak imaio ti Plfegarie ali Vervvaltarie uſaki teden temu podloſchnimu folku napreibrat, oſnanit, inu dobru saſtopit dati. U meiſtah pak imà letò naſche povele, inu piſmu na ozhitne meiſtne urata perbitu biti.« Podobno vsebino ima odlomek besedila v patentu o lovskem redu za Koroško (1754): »De pak h’ſlednimo ſe uſaki potem dershati, inu pred scodo ſe varuati bo vedal. Tok ſmo Mi nikar ſamu leto Jagſko-Ordningo v’obih Deshelſkih Sprachih ſtiskati inu s’tem 153