Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
Obdobja 37_zbornik_listanje:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322
Simpozij OBDOBJA 37 Marija Terezija je leta 1765 v zvezi s stanjem v čeških dednih deželah poudarila, naj se »odredi vse, kar je v prid nemščini, da se razširi in postane splošna«. Tobias Philip von Gebler, za časa Marije Terezije in Jožefa II. dolga leta član državnega sveta, je menil, da »mora država stremeti za tem, da sčasoma postane en narod […] Vem, da so za to potrebna cela stoletja in da ne sme biti najmanjše prisile. Vendar država živi večno, to se pravi dlje kot obdobje ene človeške generacije. To morajo imeti pred očmi knez in državni služabniki in v skladu s tem delati in ravnati« (Fischel 1910: XXIV). Cesar Jožef II. je ob uvedbi nemščine kot uradnega jezika na Ogrskem (dotlej so tam uradovali v latinščini) izjavil: »Koliko več prednosti za splošni blagor, če se bo v celi monarhiji rabil samo en jezik in če se bo poslovalo edinole v njem. Trdneje bodo združeni vsi deli monarhije in prebivalci bodo povezani z močnejšimi vezmi bratske ljubezni. Vsakdo bo to uvidel in se prepričal, če bo upošteval primer Francozov, Angležev in Rusov« (Fischel 1910: XLI). Državni vrh je vnaprej zavrnil kritiko, da je cilj ukrepa germanizacija. V obrazložitvi odredbe beremo, da si »Njegovo veličanstvo tega ukrepa ni izmislilo, ker bi z njim hotelo iztrebiti materinščino in jo vzeti narodnostim« (Winter 1968: 23). Prevladujoče mnenje raziskovalcev obdobja avstrijske oblike razsvetljenega absolutizma za časa Marije Terezije in Jožefa II. je, da je bila jezikovna politika vla- darjev v službi čim večje učinkovitosti države. »Cesarjevih poskusov, da bi dosegel jezi kovno poenotenje v prid nemščine, nikakor ni mogoče razlagati že z nacionalnimi motivi, čeprav Jožef II. nemščino imenuje ‘nacionalni jezik’ habsburške monarhije [National-Sprache], temveč so posledica njegovega absolutističnega razumevanja države in vladavine« (Eder 2006: 145). Kljub temu lahko zlasti nekatere njegove ukrepe označimo kot zgodnje znanilce novega obdobja, ko so jeziki doživeli politizacijo in je država v sobivanje skupin, ki so govorile različne jezike, posegala z ukrepi, ki so enega podpirali, drugega pa zapostavljali. Sodobniki iz vrst izobražencev, ki so se zavzemali za emancipacijo dotlej na številnih področjih družbene komunikacije manj rabljenih jezikov, so ukrepe razumeli kot izrivanje, zapostavljanje ali slabitev svojih jezikov. Oglašali so se s kritičnimi pripombami. Med njimi je bil tudi koroški slovničar Ožbald Gutsmann. V uvodni besedi k slovnici Windische Sprachlehre (1777) je zapisal: »Slovenska slovnica! Za ponovno vzpostavitev narečja, ki bi si mogoče prej zaslužilo, da se ga zaradi njegove skromne uporabnosti pozabi ali pa potisne iz dežele, in ga zaradi njegove bornosti in pokvarjenosti ni mogoče spraviti v red? Tako mislijo in govorijo ne tako redko« (Gutsmann 1777: Vorrede). Najprej se je nemščina uveljavila v vojski, vedno bolj pa tudi v sodstvu, upravi in izobraževanju. Jezikovni predpisi Marije Terezije in Jožefa II. niso spremenili dejanskega položaja slovenskega jezika v sodstvu in upravi, otežili pa so uveljavljanje slovenščine na številnih novih področjih rabe. Kot ni dvoma o tem, da je bilo v ospredju stremljenje po povezovalnem jeziku, kar naj bi bila nemščina, je prav tako res, da so morale oblasti, če so hotele, da jih pod- ložniki količkaj razumejo, na večjem delu habsburške monarhije uporabljati nenemške jezike. Táko stanje je vladalo na Slovenskem. Velika večina (predvsem podeželskega) 152