Eng
lish
Kontakt
Išči
Meni
Tečaji za odrasle
Izpiti
Knjige
Za otroke
Na tujih univerzah
Seminar SJLK
Simpozij obdobja
Izobraževanja za učitelje
34. Obdobja - 1. del:
Pojdi na
1
2-3
4-5
6-7
8-9
10-11
12-13
14-15
16-17
18-19
20-21
22-23
24-25
26-27
28-29
30-31
32-33
34-35
36-37
38-39
40-41
42-43
44-45
46-47
48-49
50-51
52-53
54-55
56-57
58-59
60-61
62-63
64-65
66-67
68-69
70-71
72-73
74-75
76-77
78-79
80-81
82-83
84-85
86-87
88-89
90-91
92-93
94-95
96-97
98-99
100-101
102-103
104-105
106-107
108-109
110-111
112-113
114-115
116-117
118-119
120-121
122-123
124-125
126-127
128-129
130-131
132-133
134-135
136-137
138-139
140-141
142-143
144-145
146-147
148-149
150-151
152-153
154-155
156-157
158-159
160-161
162-163
164-165
166-167
168-169
170-171
172-173
174-175
176-177
178-179
180-181
182-183
184-185
186-187
188-189
190-191
192-193
194-195
196-197
198-199
200-201
202-203
204-205
206-207
208-209
210-211
212-213
214-215
216-217
218-219
220-221
222-223
224-225
226-227
228-229
230-231
232-233
234-235
236-237
238-239
240-241
242-243
244-245
246-247
248-249
250-251
252-253
254-255
256-257
258-259
260-261
262-263
264-265
266-267
268-269
270-271
272-273
274-275
276-277
278-279
280-281
282-283
284-285
286-287
288-289
290-291
292-293
294-295
296-297
298-299
300-301
302-303
304-305
306-307
308-309
310-311
312-313
314-315
316-317
318-319
320-321
322-323
324-325
326-327
328-329
330-331
332-333
334-335
336-337
338-339
340-341
342-343
344-345
346-347
348-349
350-351
352-353
354-355
356-357
358-359
360-361
362-363
364-365
366-367
368-369
370-371
372-373
374-375
376-377
378-379
380-381
382-383
384-385
386-387
388-389
390-391
392-393
394-395
396-397
398-399
400-401
402-403
404-405
406-407
408-409
410-411
412-413
414-415
416-417
418-419
420-421
422-423
424-425
426-427
428-429
430-431
432
Simpozij OBDOBJA34 6 Posledice v pristopu DeSaussure je zavrgel govor ter predvideval preu~evanje jezika (langue), jeziko - slovje pa je na~elo kr{ilo z vsakim preu~evanjem pomena, ki ni vklju~evalo obse`nih anket govorcev, vsako analizo, ki ni slonela na podatkih jezika (temve~ rekanja, npr. fonetika), ter kon~no, kadar se je raziskovanje osredoto~ilo na posameznega govorca. Nujna je ugotovitev, da je jezikoslovje s sosirjanskega predmeta preraslo na preu~e - vanje govorjenja v naj{ir{em pomenu. O`ja omejitev predmeta je posebna stroka: sporazumevanje obdeluje npr. pragmatika, rekanje npr. fonetika. Opisno jezikoslovje splo{no niha med preu~evanjem rekanja in jezikovnega znanja. Znanje je tudi podro~je semantike, jezikovne didaktike ali fonologije, samo znanje govorca pa npr. usvajanja jezika in nevrolingvistike. Ponadaljnjidelitvigovorice(Tabela2)jepreu~evanjegoleoblikeanalizastrukture in razvrstitve, npr. lo~evanje zamenljivih glasov, zlogov ali besed ter njihovega polo- `aja, izmerjenega tona itn. Analiza izgovora pomeni preu~evanje delovanja govoril, ustreznik v pisnem jeziku je na~in zapisa in zanj potrebni gibi. Znakovne jezike prepoznamopotem,dasefizi~nidelrekanjanelo~iodfiziolo{kega,mordalevobliki lo~evanjazaznaveintvorbe.Pomenjeosnovnorazumevanjeizraza,kakoronjemsodi govorec, in je lahko vsakemu govorcu rahlo druga~en, v osnovi se z njim ukvarja semantika. Razlikovanje pomenov med govorci lahko imamo za razlikovanje kon- ceptov, kakor ga posku{a razlo`iti npr. teorija prototipov, lahko govorimo o odsotnosti pomena ali (sosirjansko) pomenu v odnosu do drugih ozna~encev, o posplo{itvah pomena ipd. Smisel se oblikuje v govornem dejanju, interpretacija je odvisna od skupnega dela pomena ter vsakokratnih okoli{~in, njegovo preu~evanje pomeni povezavosemantikespragmatiko.Zneposrednimimo`ganskimiprocesiinsplo{nimi lastnostmi mo`ganov se ukvarja nevrologija. Opis, kaj se v mo`ganih dogaja (ne oris fizi~nega procesa), kako se spro`a delovanje govoril, kak{na je slu{na zaznava ter kako se vse povezuje, spada na podro~je govorno-slu{ne pretvorbe, tj. ves proces govor~eveobdelavegovora:zaznavajezikovnihpodatkov,njihovaobdelavatertvorba nove (glasovne, pisne) verige. Z njo se ukvarja nevrolingvistika (torej tudi nevro- logija), ki se ji pridru`i tvorbena slovnica. Jezikovno umevanje obdeluje vsaka teorija, ki lo~i zgradbo jezika, kakor jo interpretira govorec, ni pa fizikalna enota. To je lo~evanje fonemov (razen ~e se za fonem opredeli skupne izgovorne lastnosti glasov, npr. zobnost, nezvene~nost in zapora), morfemov, besednih vrst, vpra{alne intonacije, hierarhi~ne zgradbe itn. Znanje skupnosti obdeluje pristop, ~e se ukvarja s pomenom izraza, ki je skupen vsem govorcem govorne skupnosti, ali ga zanima, kaj jim je v jezikovnem umevanju skupnega. 348