Zgodovina Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik v sedmih korakih

  1. Center se rodi l. 1965, ko takrat še Oddelek za slovanske jezike in književnosti organizira prvi Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (SSJLK). Udeleži se ga nekaj deset navdušenih slavistov iz tujine. Že na osmem SSJLK leta 1972 ta številka naraste na 120 in se bolj ali manj obdrži do današnjih dni. Center še nima svojega imena, a takrat se prvič porodi tudi zamisel o »Slovenicumu«, ustanovi, ki bi posredovala slovenski jezik, literaturo in kulturo v mednarodni prostor.

  2.  Približno v istem času se v okviru komisije za mednarodne odnose na Univerzi v Ljubljani (UL) vzpostavi posebno telo, zadolženo za spremljanje slovenističnega lektorskega dela na univerzah zunaj Slovenije. Leta 1972/73 se ta skrb prenese na KPSNU, Komisijo za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah, ki odtlej deluje v okviru Filozofske fakultete UL. Zapleteno, a pomenljivo ime Komisije leta 1992 spremenijo v Slovenščino na tujih univerzah, dejavnost pa se odtlej širi pod Centrovim okriljem. Slovenščina se trenutno pospešuje na 57 lektoratih po vsem svetu, za finančno gorivo skrbi Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport.
  3. Konec 70. let, točneje l. 1979, Oddelek za slovanske jezike in književnosti prvič organizira mednarodni simpozij Obdobja, sprva kot spremljevalno dejavnost SSJLK, ki osvetljuje posamezna obdobja v razvoju slovenskega jezika, literature in kulture. V 90. letih se Simpozij osamosvoji in se kot samostojen program začne usmerjati bolj problemsko. Znanstvena misel, porojena na in ob vsakoletnem simpoziju, je pretehtana tako v živo kot v vsakoletnem zborniku.
  4. V istem času se pokaže tudi potreba po novi šoli, namenjeni predvsem pouku slovenščine za mladino druge ali tretje generacije slovenskih izseljencev. Sprva jo kot pobudnica organizira Slovenska izseljenska matica na gimnaziji v Kranju, a po konceptu in z učitelji SSJLK. Prav zato l. 1983, leto po prvi Poletni šoli slovenskega jezika (PŠSJ), začne zoreti ideja o ustanovitvi Centra za slovenščino, v okviru katerega bi bilo mogoče organizirati vse vrste podobnih prireditev in dejavnosti. PŠSJ mora nato na selitev na Filozofsko fakulteto v Ljubljano počakati še štiri leta: do l. 1988. Tedaj stečejo tudi pogajanja o prenosu intenzivnih tečajev slovenščine za tujce – t. i. Celoletne šole – s takratne delavske univerze na Center. To se zgodi leta 1990. Ponudba tečajev v okviru Centra se širi – glede na letne čase (Zimska, Jesenska, Spomladanska šola), specializacijo (tečaji za prevajalce, za študente, priprava na izpit) in starost udeležencev: od l. 2006 je v posebni obliki na voljo tudi za najmlajše (Mladinska šola).
  5. Center torej deluje že od sredine 60. let prejšnjega stoletja – ideja o njem se postopoma oblikuje, in sicer z različnimi imeni (Center za slovenski jezik, Center slovenskega jezika, Center za slovenščino kot drugi jezik, Center za slovenščino, Center za pouk slovenskega jezika, Slovenistični center) in v različnih organizacijskih oblikah. Leta 1991 Center končno dobi ime tudi uradno – Center za slovenščino kot drugi jezik, njegova dejavnost se določi s posebnim pravilnikom in organizacijsko trdneje poveže z Oddelkom za slovanske jezike in književnosti; leta 2002, ko iz Oddelka za slovanske jezike nastaneta Oddelek za slavistiko in Oddelek za slovenistiko, pa s slednjim.
  6. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije (in Centra), leta 1992, začne Center za slovenščino kot drugi jezik izvajati prve izpite iz znanja slovenščine za uradne potrebe – slovenščino so morali znati cariniki in carinice na slovenskih mejah. Leta 1994 s sklepom Vlade RS Center postane strokovna komisija za opravljanje preizkusa znanja slovenskega jezika. Sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, tj. 31. 7. 1994, in velja še danes. Tako je spočet Izpitni center.
  7. Vse naštete dejavnosti in programi, vsak zase in vsi skupaj, pa potrebujejo ustrezno infrastrukturo. Zagotavljajo jo lastna izobraževalna in založniška dejavnost – že od samega začetka, čeprav brez imena – ter sodelovanje v mnogih domačih in mednarodnih projektih. Center z novim tisočletjem postane tudi središče raziskovalne dejavnosti za področje slovenščine kot drugega in tujega jezika.

Projekcija:
Uresniči se vizija zaslužne profesorice dr. Brede Pogorelec, glavne pobudnice za vsebinsko in organizacijsko povezovanje vseh slovenističnih dejavnosti z mednarodno razsežnostjo: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik ostane Center – njegovi valovi pa se širijo vse dlje.

Vira:
Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (ur. M. Bešter, E. Kržišnik). Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti FF UL, 1999.

Arhiv Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik.

Z brskanjem po tej strani, se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close